Težav je več vrst. Ene so tiste, ki nam pot le prečkajo, druge pa te, ki nam na pot pogumno prilomastijo, jo zaprejo in trmasto gledajo v našo smer. Sodelavci projekta Z možgani za možgane smo tekom letošnjega poletja zagrizli v eno takih težav.
Category: #3 Z možgani za možgane
Andreja Semolič Valič je diplomirana medicinska sestra s specialnimi znanji, ki dela v zdravstvenemu domu Ljubljana-enota Šiška. Vodi delavnice za spoprijemanje z depresijo in tesnobnostjo pod okriljem Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ). Delavnice vedno potekajo v manjši skupini, na njih pa bolnike napoti njihov osebni zdravnik ali referenčna sestra.
Vera je stara 54 let. Živi v okolici Ljubljane. Dela kot uslužbenka na pošti. Ima dva odrasla otroka in dva vnuka.
Preden sem izvedla intervju z brezdomci, mi je neka gospa povedala, da so po njenem mnenju brezdomci izmed vseh ranljivih skupin najbolj ogroženi.
Sem upokojenka in o možganih vem toliko, kolikor me je življenje postavilo v situacijo, skozi katero sem se morala seznaniti z njimi. Moj partner je namreč zbolel za Parkinsonovo boleznijo.
Po izobrazbi sem pedagoginja. V študiju sem zelo uživala, izbrala sem si smer, ki mi je pisana na kožo. Delo v šoli pa je precej drugačno od študija.