Projekt Bolečina v hrbtu se je uradno zaključil konec oktobra 2019. Od takrat se nadaljujejo prizadevanja, da bi novosti, ki so bile razvite in preizkušene v okviru projekta, ugledale luč sveta v praksi. Prizadevamo si, da bi te novosti začele koristiti ljudem s težavami, strokovnjakom, ki delajo z njimi, in državi, torej vsem nam.Preberi več >
Danes smo v partnerstvu z Nacionalnim inštitutom za javno zdravje (NIJZ), Ministrstvom za zdravje RS, Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) in zdravstvenima domovoma ZD Trebnje in ZD Celje prvič javno predstavili rezultate projekta.
Rezultati dosedanjega dela v sklopu projekta “Bolečina v hrbtu”, ki je od jeseni 2017 potekal pod okriljem Nacionalnega inštituta za javno zdravje, so zbrani v monografiji z naslovom Na poti k celostni obravnavi pacientov z bolečino v hrbtu, ki z današnjim dnem postaja javno dostopna.
Mineva eno leto od javnega posveta “Bolečina v hrbtu v zdravstvu – breme na plečih pacientov ali strokovnjakov?”. Takrat je skupina entuzistov – pacientov in strokovnjakov z različnih strokovnih področij predlagala nabor ukrepov za izboljšanje zdravstvene obravnave ljudi z akutno bolečino v hrbtu in naredila akcijski načrt za prve korake k realizaciji teh ukrepov.
Težav je več vrst. Ene so tiste, ki nam pot le prečkajo, druge pa te, ki nam na pot pogumno prilomastijo, jo zaprejo in trmasto gledajo v našo smer. Sodelavci projekta Z možgani za možgane smo tekom letošnjega poletja zagrizli v eno takih težav.
Andreja Semolič Valič je diplomirana medicinska sestra s specialnimi znanji, ki dela v zdravstvenemu domu Ljubljana-enota Šiška. Vodi delavnice za spoprijemanje z depresijo in tesnobnostjo pod okriljem Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ). Delavnice vedno potekajo v manjši skupini, na njih pa bolnike napoti njihov osebni zdravnik ali referenčna sestra.
Vera je stara 54 let. Živi v okolici Ljubljane. Dela kot uslužbenka na pošti. Ima dva odrasla otroka in dva vnuka.
Preden sem izvedla intervju z brezdomci, mi je neka gospa povedala, da so po njenem mnenju brezdomci izmed vseh ranljivih skupin najbolj ogroženi.
Sem upokojenka in o možganih vem toliko, kolikor me je življenje postavilo v situacijo, skozi katero sem se morala seznaniti z njimi. Moj partner je namreč zbolel za Parkinsonovo boleznijo.
Po izobrazbi sem pedagoginja. V študiju sem zelo uživala, izbrala sem si smer, ki mi je pisana na kožo. Delo v šoli pa je precej drugačno od študija.